zemljevidi
veš, kako je to hudo,
ne morem ti povedati, kako boli
je rekel moj oče,
ko je umiral
a ni mi pokazal nobenega kraja,
ni me napotil
pokaži mi vsaj točko na zemljevidu
iščem kraje, kjer je
začetek
*
vzeti so ti bili telo, jezik, beseda
a niso nadomestili, pustili so prazno
tvoja rana je ostala meni
nosil sem jo kot otrok, nosim jo kot odrasel
tvoja bolečina ostaja meni,
le da boli tišje
kot da je mapirana v neki drugi kraj
če bi našel ta kraj in iz njega pot nazaj
do jezika, ki bi osvetlil, kar je bilo zamolčano,
neartikulirano, ki bi razkril in razprl
če bi našel to točko, kjer je zdaj
a kot da ni nobene točke, kot da se
seli, potuje iz kraja v kraj
telesa
in tudi zemljevid se ves čas
spreminja
(imena krajev polzijo
v druga mesta)
iskrenja s koncev pretrganih žic,
izbruhi nerazložljivih signalov v noči
drobna hipna ozvezdja, ogenjčki
odpraviti se na pot v neznane kraje
glej, razposajeni nevihtni bliski
čez prezrela polja, nad kamnitimi potmi
govoriti, izročiti
vijoličnim lokom sončnih zatonov
da te spodnese
v omahujoči jutranji jezik
važno je, da greš
in hodiš
so mi rekli
*
oddaljiti se od tvoje bolečine,
da je prepad, da lahko
diham, živim
v ta prepad strmoglavljajo sence
in tam spodaj govorijo neki trnasti
rastlinski jezik, ki ga ob deževjih
zalije blatna voda –
iščem jezik tega prepada
včasih, v nočeh, se mi približajo
potopljeni rovi teh jam, stopijo do roba
mojih nog in mi šepetajo
o nečem, kar si je telo
zapomnilo, kar so si zapomnila
tkiva, mišice, kri in kosti
in spregovorim skozi tvoja mrtva, nema usta
s svojim jezikom tvoj jezik
vzdihov, jekov, zamolčevanj,
da so le prosojne niti, nizi
kapljic, zvokov
le glasba, skoraj ne več
besede