Ljudje kot rastline
Osupljivo, kako drhtimo in trepetamo v visokem vetru
na nekem vrhu, na pečini, nad globeljo, držeč se za roke,
da ne bi padli. Mi – ženska, moški in otrok – gledamo navzdol,
v obilje dvigajočega se zraka, ki gre prav do hrasta,
ki skrivenčen raste tik ob robu skal. – Poglej dol, kako je globoko,
pravi ženska otroku, in njegov pogled je nekaj časa
znotraj njenega pogleda kot seme v lupini, v želodu, a otrok
gleda brez strahu, le z začudenjem, v drobne krošnje
in kamnite stebre, ki se dvigajo globoko spodaj, v soteski.
Držimo se za roke kot negibni plesalci. Tako se nosimo,
dlan v dlani – naše roke se bodo spominjale drugih rok,
njihovih oblik, njihovega drhtenja, njihove vlage in toplote,
njihovih oprijemov, njihove gladkosti in hrapavosti, skladiščili
bomo oblike drugih teles kot nevidne zapise v skorjah, v listih,
v žilah. Spomin nanje zdaj izstopa iz nas kot vijugava senca
krošnje pod našimi nogami, in ko spet prepletamo svoje prste,
z njimi oblikujemo prazne prostore kot prostore med vejami.
Naše kože dišijo po prahu rastlin in eteričnih oljih, govorimo
z lišaji prekrite kamne, kot da je naša govorica bela mehka
eksplozija na trdni kamenini. Gledamo druge, kako prihajajo –
vidimo valovanje neštetih črnih debel po pobočjih,
z neštetimi vejami in vejicami, z viticami in listi, s pogledi
v pogledih, s semeni v lupinah, z želodom in žirom – in spet
odhajajo na druge od sonca ožgane vrhove. Črna drobna sled prsti,
ki gre med skalami blizu nas, je kot neizrečen stavek, kot zaznamek
v prostoru, tisto, kar sva moški in ženska hotela povedati otroku
in kar otrok mogoče že ve; ljudje bomo morali kot rastline
prevzeti odgovornost, da iz preperevajočih kamnov nastane
nova prst, pustiti prostor za sajenje, za dež, za pokajoče lupine
plodov, pustiti prostor za tiste, ki prihajajo.