Vlak Grosuplje − Kočevje
Grosuplje,
skupina potnikov išče prostor, kjer bi lahko
sedeli skupaj, in v tem je toliko osupljive krhkosti
in zvrhanosti nečesa
skrajno človeškega, sedeti skupaj, iskati prostor
na vlaku, ki se bo pomikal skozi ogromen prostor
in ga razdiral v drveče, neskončne tapiserije
dreves − in neka mlada potnica začudenih, skrbnih oči išče
prostor, kjer bo lahko sedela sama − kot da se ljudje delimo
na tiste, ki potujejo v skupini, in tiste, ki potujejo
sami, in nekaj otrok z mamo vstopi v vagon, sprašujejo,
če ta vlak vozi tudi do Kitajske in če vozi tudi pod zemljo,
ah, vrniti se na začetek, v sen, ko ustavljene lokomotive
še tiho hrumijo na starih, okrušenih postajah,
ko je prostor še cel in je čas le lepa beseda, ki govori
o obrazu s prebujajočimi se očmi, čas kot česanje vetra,
gib trav v daljavi, poslušaš otroke, poslušaš,
ko vlak spelje, vozili se boste vse do Kitajske in vlak
bo vozil pod zemljo, v neskončno zvezdnato noč,
sprevodnici daš več denarja,
kot stane vozovnica, in ko ti hoče vrniti ostanek, ji rečeš,
v redu je, v redu je, ne rab'te mi vračat kovancev,
Spodnja Slivnica,
je to sploh postaja, ali spomin na neki dom, le neko dvorišče
poljublja tire in ob kupu obledelih zidakov
v divjih travah plapolajo trakovi kot molilne zastavice,
prisluškuješ skupini na sedežih v sredini vagona,
nekdo vpraša enega od sopotnikov, v kateri kraj
potuje, in ta se obotavlja z imenom kraja, kamor potuje,
ker mogoče misli o drugih stvareh, o obrazu
potnice, ki sedi sama, in nekdo drug vprašujoče vskoči
z besedo kraja, kamor naj bi omahujoči potnik
potoval, včasih se ob pogovorih z ljudmi ne spomniš
prave besede in nekdo drug izgovori manjkajoče, te dopolni,
zapolni prazno mesto, dokonča stavek
namesto tebe, le drobne reže
na mestih, kjer se tirnice stikajo, ostanejo, rahli, nežni udarci
koles vlaka ob točke praznine, vedno bo kdo
nadaljeval, ne boj se, ne boj se, ljudem je potrebno zaupati,
dokončali bodo tvoje stavke, namesto tebe izgovarjali
pozabljeno besedilo, zapolnili vsa prazna mesta
na vožnji do daljne Kitajske, pod temno zemljo,
Čušperk,
konji v hipu zrastejo iz zemlje, negibni kot tuja,
daljna bitja, in škrlaten hrib zastre tvoje oči,
sence in sončeve lise se stroboskopsko menjavajo,
utripajo na stenah, na tleh vagona, izgubljaš se v polsnu,
oblike se raztapljajo v tvojih očeh, tako bi lahko
živel, v tem nenehnem pretapljanju oblik
in barv, v utripu neštetih sonc, ob zvenu koles vlaka,
tvoja potujoča, bežeča hiša bi se pomikala
naprej po tirih, vsaka postaja bi bila le nezavezujoč spomin
na otroštvo, obup, družbeno-politični sistem,
samoto, pozabo, aktivizem, depresije, rane, strah,
zaklenjen bi ostal v ritmu vlaka, v polsnu,
ko bi postaje izzvenevale nekje zadaj, vedel bi,
da se vsaka vrata na tem vlaku odpirajo v naslednji
vagon, in v naslednji, in v naslednji,
dovolj bi ti bilo, da bi sedel na oblazinjenem sedežu
in gledal otroške risbe v okvirjih na stenah vagona
in ozvezdja dreves v oknih in prisluškoval gibom
zaves, utripom sonca za vekami, utripu senc na tleh,
dovolj, da bi kdaj pa kdaj slišal barvit cvet človeških besed,
kako gre mimo, da bi kdaj pa kdaj pogledal v zrcalo
sopotnikovih oči, a moraš izstopiti, veš, da moraš
izstopati na neštetih postajah, in na sosednjem sedežu vidiš
obraz mlade potnice, ki prav tako kot ti gleda skozi okno
in vidi iste reči, in na koncu vagona žubori skupina otrok,
potrebno se je prebuditi, prebuditi se
za vse naslednje postaje,
Dobrepolje,
biti buden, zaljubiti se v vsakogar, ki sedi
na sosednjem sedežu in gleda skozi okno –
zaljubiti se obenem v tistega, ki gleda in v tisto, kar gleda,
v drsečo zunanjost, v vse, kar je onkraj šip, v telesa
drugih stvari, v nežne obrise vej, ki plahutajo
kot zastave, v zvite drogove s pretrganimi kabli,
v temno goloto odvrženih gum, v začudena pročelja
neometanih hiš, v rdeči jek streh ob generičnih jutrih,
v samoto ptic, zaljubiti se v vsake oči, ki gledajo
skozi okna vlaka, zaljubiti se še v svoje oči,
ki gledajo skozi drobeče se šipe, tiri se vejajo kot žile
velikega telesa, kot da smo neka kri,
ki išče svetlejše poti
na poti do Kitajske,
Velike Lašče,
drevesa zastirajo misel na dolino, na bele stolpe
med rdečimi strehami, zato ostati
na poti, misliti postaje, videti bolj jasno,
kar je zadaj, in poskušati razumeti s še neoblikovanim
srcem, kar prihaja, mogoče je to pomembno,
ko prisluškuješ otrokom, ki sedijo na drugem koncu
vagona in se smejijo in govorijo, njihova govorica se na vlaku
prebudi, še bolj raste v igro, zvedavost in odprtost,
ko z rdečimi, zabuhlimi lici govorijo v ritmu vlaka,
z njegovim tempom in telesom, ko navdušeno izgovarjajo
imena postaj, osuplo, z začudenjem, da je res mogoče
nekam priti tako elegantno, brez truda, v prostoru
in času, a kot onkraj prostora in časa,
ko zaklinjajoče ponavljajo imena bližnjih in daljnih krajev,
Rib - ni - ca, Af - ri - ka, Ki - taj - ska,
Rib - ni - ca, Af - ri - ka, Ki - taj - ska,
a nismo še tam, nismo še, tu je le
Ortnek,
ogromni rezervoarji se bleščijo v brazdah
hribov, kot da shranjujejo ostanke neba, ostanke
nečesa pozabljenega, spustite okna,
spustite vsa okna!, da bi lahko segli
skozi šipe, se dotaknili velikih
rezervoarjev, globokega neba in oblakov
v njih, a okna na novih vlakih se ne odpirajo več,
le šipe, polne prask in zarez, pobliskujejo
v nizkem soncu, ostati za okni, mahati nazaj
starcem in otrokom, ki v teh krajih, stoječi
ob kolovoznih poteh, še vedno
mahajo vlakom, z otroci na drugem koncu vagona
imenovati 'drevesa' potemnele, brezoblične gmote,
ki hitijo mimo, dokler se pokrajina ne razpre
v širno, prazno ravnino,
Ribnica,
tu so postave sprehajalcev na odprtih poljih, kot zaustavljene
v gibu, skupina otrok z mamo izstopi, nekdo jih čaka
na postaji, snidenja in slovesi, je to že Kitajska?,
včasih potuješ z vlaki samo zato, da si
med ljudmi, kot da si del neke velike družine,
mlada potnica na sosednjem sedežu spi s knjigo v roki,
They Both Died at the End, piše na ovitku,
ah, spati s tujci na vlakih, da te dosežejo
neke druge sanje, druge toplote, drugi
vzgibi zraka, da se te dotikajo, združujejo
s tvojimi sanjami, tako govorimo onkraj jezika,
zunaj se ostro izrisujejo sence dreves
na poljih, kot da hoče nekaj izven vaju ujeti ritem
vajinega diha, vstopiti v vajine sanje, knjiga
v njenih rokah je rahlo odprta na mestu,
kjer je prenehala brati, kot odprta usta, ki pripovedujejo
ne-zgodbo odsevom oblakov na šipi, kot da besede
iz knjige snujejo vaju, prostore znotraj in zunaj,
potem se ona zbudi in zapre knjigo in stopi k vratom
vagona, le dolg las ostane na sedežu,
kjer je sedela, utripa in pobliskuje
v zahajajočem soncu,
Stara Cerkev,
potnica izstopi, nikogar več ni v vagonu,
luči znotraj se prižgejo, nenadoma
zunanjost izgine, pokrajine, ki je drsela mimo
v oknih, ni več, šipe postanejo zrcala, v katerih
odseva le notranjost vagona s sedeži in policami
za prtljago, rahli obrisi zunanjosti kot temni madeži
drsijo mimo, zdrzneš se, neki obraz te gleda iz šipe,
je to res tvoj lastni obraz, kot da strmi iz globeli
in kaže svoje razpoke in motnost in bledico
v vagonu, ki kot da se ne premika, ampak ga oblivajo
le odbleski nečesa, kar naj bi bilo zunaj,
odtekajoča zunanjost, pretakajoča se polja
oblik, kot neskončna temna
voda, ki drsi mimo, zbiraš pogum, da boš znova
pogledal v obraz, ki te gleda iz šipe, ki ga moraš
pogledati, ki ga moraš pogledati
z odprtimi, jasnimi očmi,
pogledaš ga kot neki drugi, tuji obraz,
kot da je le del vlaka, vagona, sedežev, polic
za prtljago, plastičnih obrob na oknih, nato ga spet
vzameš nazaj, k sebi,
nikogar več ni v vagonu,
le nahrbtnik ti sedi nasproti, odpira se,
stvari padajo ven, bledijo in izginjajo, robčki,
mobitel, jabolka, knjige, zvežčič, drobtine, kartice,
kartice, ne rabiš nič
več,
tvoje telo postaja del vlaka, njegova kri, njegov
zven,
ne rabiš nič več, ničesar več
v siju zadnje postaje,
Kočevje,
izstopiš z obrazom iz šipe, z obrazi drugih,
ki so potovali s tabo,
luči vlaka rdeče svetijo, ko se vračajo nazaj po tiru,
potem izginejo v temi, le rezek pisk ostane
v zraku kot kratek, osupljivo lep
rez v nebo, kot trden, nepremakljiv kristal,
kot najlepša pesem,
vlak te ni pripeljal do Kitajske,
ni te popeljal pod zemljo skozi neskončno
zvezdnato noč, le do tega mesta na robu, polnega
razpadajočih stavb in novogradenj, a v redu je, v redu je,
ne rab'te mi vračat kovancev,
nosiš svoj obraz in druge obraze v svojem, iščoč
svetlejšo govorico, ko hodiš
med razcvetenim sojem uličnih svetilk,
ko nad mestom sloni
ogromen, čudovit gozd s temnim, žarečim
robom iz petja ptic, v katerega lahko vstopiš
kadarkoli,
naj vlak pelje naprej brez tebe,
v redu je, v redu je,
ne rab'te mi vračat kovancev.