Kolesarjenje
Kolesarimo, vozimo v vrsti, eden za drugim,
na brezhibno očiščenih kolesih, v enakih majicah,
štejemo kilometre, sekunde, vrtljaje –
na dvorišču stare vojašnice stojita konja, privezana
s kratko, oguljeno vrvjo. Ostra golota in vonj suhih,
prašnih kož pod skrivenčenimi drevesi plane
v nas – rjava svetloba, kot da zre v lastne sence.
Za njima se v opoldanski pripeki dvigajo okrušeni
zidovi, polomljena okna, spomin na topot vojaških
korakov, na pridušene ognje, na rezke ukaze
v meglenih jutrih. V motnem bazenu na sredini naselja
plavajo postrvi, zdrznejo se in zaplapolajo kot v vodo
potopljene temne zastave, ko gremo mimo. Vsa dežela
je še polna zapuščenih vojašnic, polna prašnih škornjev,
ki se skrivajo po omarah, spet nas kolonizira
naša lastna zgodovina, spet vstopamo v dolge noči,
v katerih držimo stražo pred samimi sabo
ali pred nikomer. Neki otrok kolesari in sanjari
pred nami, vijuga lahkotno od enega do drugega
roba, kot da na cesti ni nikogar drugega, z ogorčenimi,
jeznimi glasovi mu kličemo: – Pazi! Glej nazaj!
Otrok se obrne, njegov obraz je temen in gladek in njegove
oči pod dolgo grivo las so blage in mirne; na kolesih
švignemo mimo, eden za drugim, ne da bi se ozrli
ali rekli še kakšno besedo. Mogoče smo mi tista temna
vojska, ki se je neki otrok boji, s temnimi očali,
z uniformami in čeladami, z izmučenimi telesi, postavljenimi
na ogled, z zgodovinami in ranami in molkom. Potem
ustavimo, noge so težke od vrtenja pedalov, počasi
se spuščamo na zemljo, kot da legamo na tla naše ubite,
poteptane govorice, kot bi jo hoteli zvabiti v ljubezenski
objem. Gledamo v daljne hribe, ki se modro svetlikajo
na obzorju, vemo – do tja moramo še priti, tam bomo morali
do bolečine razpreti svoj jezik za mračne očete, za privezane
konje, za zasanjane otroke, ki ne gledajo nazaj, ko se vozijo
po cesti, – in se spominjamo, kako je bil dečkov obraz
temen in gladek, z dolgo, razmršeno grivo, kako je
njegova senca lahkotno padala čez velike suhe boke
borov in smrek.