Zemljevidi
Oster in hreščeč zvok groma prereže nebo, slišim ga čisto blizu kot trganje velike rjuhe. Odprem oči in pogledam navzgor. Velik oblak, ki ga prej nisem videl, se dviga kot ogromna bela goba nad mano, iste barve je kot nebo, zdi se mi, da se pretaplja vanj; s težavo razločim njegove robove.
Deževalo bo, pomislim, neurje bo.
Vstanem, poberem nahrbtnik in se vzpnem na kolo.
Makadamska pot, ki vijuga po slemenu hriba, se kar naenkrat konča in se nadaljuje v razrito gozdno pot z globokimi sledmi kolesnic. Odpeljem se nazaj in se nekaj časa vozim med hišami v bližnji vasi, zavijam na dovozne in kolovozne poti, iščem kakršnokoli tablo ali znak, ki bi me vodil naprej od tod, v kraje, kamor bi rad prišel. Hiše okoli mene so stare, nekatere od njih razpadajo, ena od hiš se z izstopajočimi nosilnimi tramovi, ki gledajo izza kamnov kot skelet, nagiba v dolino. Na koncu vasi zagledam obnovljeno, lepo vzdrževano staro hišo sredi velikega vrta. Visoka drevesa z bujnimi krošnjami in razraslimi grmi kipijo ven iz pravokotnika ograje kot ohlapno povezan šop rastlin. Od tod se vidi daljne hribe in skoraj vso dolino, ki se odpira za nizkim gričevjem. Tam nekje so kraji, od koder sem prišel.
Na vrtu zagledam premikanje telesa, drobne rjave gibe med lesketajočim se listjem.
Ustavim se, sestopim in postavim kolo na nožico.
»Oprostite,« zakličem, ko z zemljevidom v roki stopam do ograje. »Lahko nekaj vprašam?« Potem opazujem obris človeške postave skozi odprtine med velikimi listi, vidim, kako počasi prihaja proti meni, s šepajočim korakom, z roko, oprto na palico, ki tipa v neštete drobne sence na tleh, kot da bi tipala med temnimi žilami velikega telesa. Med listi se zjasni obraz moškega, starega okoli sedemdeset, osemdeset let; izza kratke temne majice vidim suhe, a mišičaste roke, njegova glava je čisto gola in polna rjavih madežev. Pogledujem v nebo in v zemljevid, kot da bi hotel starca opozoriti, da se mi silno mudi; zemljevid sem zložil tako, da je viden le pravokotnik pokrajine, na robu katerega smo starec in jaz, vrt in njegove sence, oblaki in gotovost prihajajočega dežja – na vrhu dotikajočih se izohips, ki se raztezajo okoli nas.
Vprašam ga, ali mi lahko pomaga najti pot naprej, in mu povem ime kraja, kamor sem namenjen.
»Nobenih tabel ne najdem …« mu poskušam razložiti.
»Vidim, da imate zemljevid s sabo,« odgovori starec, ko me nekaj časa gleda. Ves zgornji del njegovega trupa sloni na palici, druga roka mu prosto pada ob telesu.
»Ja,« se nasmehnem. »Ampak tamle se pot konča, na zemljevidu pa je vrisana še naprej, na drugo stran hriba …«
»Nimam očal s sabo,« me prekine starec in napravi drobno mahajočo kretnjo s prosto roko. »Pojdite z mano.«
»Zanima me samo, ali grem prav, če zavijem tja …« Z rokami mu pokažem nekam v smer, iz katere sem prišel, in pogledujem v nevihtne oblake.
»Pridite,« reče moški in se obrne, kot da me ne bi slišal.
Vstopim v vrt in hodim za njim, ko stopa počasi, korak za korakom, opirajoč se na palico; z eno nogo se komaj dotika tal, stopala polaga na stezo, kot da bi z njimi vrtel veliko, počasno kolo. Ustavljam se in opazujem vrt, visoka drevesa, razrasle cvetne grme in tihe sence, prepletajoče se stezice in negovane trave; nekaj nenavadnega je v tem, kako na gosto so postavljene ozke steze in kako se križajo med sabo, zdi se, da niso izhojene po logiki najkrajše poti od ene do druge točke, ampak tako, da povečujejo in raztezajo prostor vrta. Vrt je prav srhljivo skrbno urejen, le nekje v sencah ob ograji vidim kup odpadkov, kar me preseneti; stare avtomobilske gume, rjasti ostanki kolesa in celo polomljen invalidski voziček so lepo zloženi drug poleg drugega. Iz gostih senc se svetlikajo le topli, rdečerjavi odtenki, ko se sonce prebija skozi krošnje in osvetljuje rjaste površine odvrženih stvari.
»Sedite, prosim,« reče starec, ko prideva do mize ob hrapavem, grobo ometanem hišnem zidu. Sedem na klop ob mizi in položim zemljevid predse, ko starec izginja za odprtimi vrati, v temno notranjost hiše. Gledam v nebo nad sabo, mežikam v sonce, ukleščeno v rogovili nekega drevesa, nenadoma močan veter zapiha skozi vrt, veje grmov in dreves zanihajo. Razlike med sončnimi in senčnimi lisami na tleh se zabrišejo in izginejo, ko velik temen oblak zagrne sonce. Po listju kar naenkrat zaškropotajo velike, debele kaplje.
»Oprostite, gospod,« skoraj zavpijem, »zunaj dežuje. Lahko spravim kolo …«
»Za hišo je drvarnica,« reče šibek, medel glas iz enega od prostorov, v katere se odpira veža. Grem nazaj skozi vrt do kolesa ob cesti, kaplje tleskajo po mojem obrazu, madeži vode se odpirajo na makadamu, kot bi vznikali od nikoder. Poberem nahrbtnik in odpeljem kolo skozi vrt do majhne drvarnice, v kateri je še ravno dovolj prostora.
Sedem na skladovnico in gledam ven skozi mrežo letev; kmalu močneje zapiha in z neba se ulije. Drevesa in grmi vzvalovijo, krošnje se odpirajo kot veliki plašči. Zaradi nihajočega rastja se zdi, da drobne, od dežja potemnele steze izginjajo in se spet pojavljajo; tam izgine neka steza, tam se za hip prikaže neka druga. Dolgo gledam v plešoči starčev vrt, potem se spomnim starca, vstanem in stečem pod nadstreški nazaj do hiše. Vstopim skozi vhodna vrata v vežo.
»Oprostite …« zakličem, da bi me starec slišal, in starec se oglasi. Sledim njegovemu glasu, stopim do edinega prostora z na stežaj odprtimi vrati in se ustavim. Na sredi stoji velika masivna miza z dvema stoloma, ob stenah so postavljene omare s knjigami in neštetimi lepo izrezljanimi predali. V sobi ni nobenega okna, na mizi stoji le nekaj različno velikih sveč, postavljenih tako, da osvetljujejo celotno površino mize. Na tla je položena težka preproga, ki se mehko in voljno vdira pod mojimi športnimi copati.
»Se sezujem?« obotavljaje vprašam.
»Ni treba,« reče starec, ki kot senca stoji ob omari in zapira predal. Približa se z drsajočim korakom, položi palico ob mizo in se pripravlja, da bo sedel; priskočim, nerodno ga primem pod pazduho, starec voljno sprejme mojo pomoč, čeprav se mi zdi, da je ne potrebuje. Njegovo telo je lažje, kot se zdi na videz. Po strehi ropotajo kaplje.
»Samo naliv je,« reče starec, ko zagleda moj zaskrbljeni obraz. »Kmalu bo minilo.«
Sedem in položim zemljevid predse na mizo. Nerodno mi je, ne počutim se udobno v prepotenem kolesarskem dresu in čevljih v sobi, ki diši po prahu in knjigah, ob veliki, lepo izrezljani mizi, na kateri stojijo migetajoče sveče. Starec vzame očala iz etuija na mizi in si jih nadene. Na lesketajočih se steklih zaplešejo plameni.
»Elektriko sem izklopil. Zaradi strele,« reče.
Potem razgrnem zemljevid, odpiram eno papirnato ploskev za drugo, kot da bi odvijal rojstnodnevno darilo. Starec se globoko nagne naprej, njegova težka, okrogla ramena se dvignejo navzgor, ko položi komolce predse in sklene prste na rokah. Gledam v njegovo teme, na katerem se rišejo svetlorjavi madeži.
»Osupljivo. Odličen zemljevid,« reče, ko s hrbtno stranjo dlani poravna povoščeni papir, tako počasi, kot da drsi po svilnati koži. »Lepo diši. Niste ga dolgo uporabljali, kaj ne?«
Še sam se nagnem nad zemljevid, nad preplet stoterih poti, nad imena krajev, nad številke, ki označujejo višine, nad zelene in svetlozelene madeže, ki se kot barvne packe raztezajo povsod po uokvirjeni površini papirja. S prstom poiščem belo črto, grem po njej in se ustavim blizu majhnega krogca s križem.
»Tu je cerkev,« rečem. »Tu blizu sva midva.« Beseda »midva« obvisi v zraku, prostor naokoli se nenadoma zapre med štiri stene, kjer sedita dve osebi, kot da zunaj ni ničesar. Želim si, da bi nadaljeval pot, da bi čim prej odšel. Potem pokažem na točko ob rumeni črti, ob široki asfaltirani cesti.
»Sem bi rad prišel,« rečem. »A nekako ne najdem …«
»Počasi,« reče starec, še vedno sklonjen globoko nad zemljevid. »Od kje pravite, da ste prišli?«
»Tu sem začel,« pokažem na ime rojstnega kraja. Drobno sivo polje, ki označuje naselje, je popolnoma prekrito z blazinico mojega prsta, le črte cest in svetlozeleno nižavje se raztezajo okoli. Samotne hiše so označene z drobnimi črnimi pravokotniki, kot majhne premikajoče se žuželke.
»In potem sem šel tukaj …« rečem. Ob mojem prstu drsi drobna modra črta potoka, skoraj lahko čutim šumljanje vode in značilne, spreminjajoče se sunke zraka ob bregovih.
»… in tu naprej.«
Starec pritisne svoj težki, skrivenčeni kazalec zraven mojega prsta in kratko ter ostro pobobna z njim, da se sliši kot padanje težkih kapelj.
»Tule je slap,« reče, ko vidi oznako za naravno znamenitost.
»Ja.«
»Poznate?« vpraša.
»Bil sem tam.«
»Kaj ste videli?«
Povem mu ime padajoče vode, potem nadaljujem: »No, nato sem šel tukaj,« drsim s prstom, »ampak potem …«
»Slap. Kaj je tam za videti?« reče starec in me prime za zapestje.
»Želite vedeti o slapu? Ima največji padec v tem delu dežele, visok je čez štirideset metrov. V njegovih stenah so baje našli okamnele školjke, stare milijone let …« Govorim hitro in nestrpno, starčeva težka roka se še vedno oklepa mojega zapestja. Plamen sveče zmedeno niha sem ter tja, manjša se in raste, širi se in oži; zdi se, da so stekla starčevih očal oživela.
»Ne,« reče starec s povzdignjenim glasom in močneje stisne mojo roko. »Kaj ste vi videli?«
»Še niste bili tam? Ni daleč …« mu nestrpno rečem.
»Bil ali ne bil, to ni pomembno.«
»Pač, tam v grapi … stena je ogromna …«
»Kako ogromna?«
»Ne vem, počutiš se tako neznatno …«
»Neznatno, zakaj neznatno?«
»Toliko velikih kamnov je povsod naokoli, in drevesa, ki rastejo na vrhu stene, so videti čisto majhna …«
»Kako diši?«
»Diši po trhlem lesu, po vodi. Lepo diši.«
»Kaj ste še videli, slišali?«
»Ne vem, ne vem,« skoraj vzkliknem. Poskušam izvleči roko iz primeža njegove težke roke. »Nič se ne sliši, samo šum vode, ves čas samo šum vode, povsod naokoli, zgoraj in spodaj, levo in desno … samo šum preklete vode.«
Potem se spomnim tiste poti, trenutka, ko si oprtaš kolo na ramo in prebrodiš potok; pazljivo stopaš po spolzkih kamnih, s kolesom na rami je težko, potem na drugi strani odložiš kolo na tla, nočeš ga pustiti ob cesti, preveč dragoceno je. Stopaš po zaviti, vijugavi stezi, drevesa z ozkimi upognjenimi krošnjami oblikujejo nekakšen portal, vhod v grapo. Padajoče vode slapu še ne vidiš, le potok gre ob tvoji nogi, poln črnih in mokrih kamnov. Ni prijetno vzdušje, v nekem smislu je zlovešče. Stopaš gor po kamnih kot po stopnicah, že vidiš steno. Povsod so polomljena, trhla drevesa, kot odrezane noge. Zaščemi te, ko se dotikaš mahov, kot bi se dotikal ženske kože, mogoče neke skrivnosti, mokrote pod trebuhom. Povsod je šumenje vode, prihaja z vseh strani, kot da te preplavlja, ne slišiš drugih stvari, ne slišiš tiste zveri, ki mogoče prihaja za tabo. Ogromni balvani in kamni so nagrmadeni drug čez drugega, nalomljena drevesa padajo čez kot vžigalice. Pod slapom so vse stvari nametane druga čez drugo, kot da bi nekdo nekaj izbljuval. A vseeno je nekakšen red, nekakšen osupljiv, negiben red; neizmerno lepo in temno je. Trhla debla, popisana z drobno pisavo majhnih bitij, so polna sipke, oranžne prsti. Stena s trakovi vode se nagne nad tabo, kot da te objema; stena je spolzka in topla, dotakneš se je z dlanjo, potem dolgo časa sloniš s čelom v ozkem toku vode, kot da gre skozte – tok, kot ton glasbe; in včasih pogledaš naokoli, in ti je mogoče žal, da ni nikogar, ki bi te gledal.
»Kdaj ste šli tja, ob katerem času? Je tam svetlo, v grapi, je temno? Povejte mi več!« vztraja starec po kratkem premolku.
»Svetlobe je malo, moraš priti ob pravem času, da vidiš …« Starec me še vedno trdno drži za zapestje, ko me prekine z vprašanjem, izrečenim hitro in hlastno.
»Ste bili tam ob pravem času?«
»Ja, polno je med balvani zagozdenih debel, in če si tam ob pravem času, vidiš, kako se nad vsemi tistimi kamni svetlikajo kot nekakšni mostovi iz svetlobe. Samo tista trhla debla se svetijo, vse, kar je naokoli, je v poltemi, v temi, je zakrito, skrito …«
»Mostovi iz svetlobe,« ponovi starec. »V redu. Nekaj je. To bo mogoče v redu.« Spusti mojo roko in se z olajšanjem pogrezne nazaj v stol. Zdaj je videti droben in suh, manjši, kot je bil videti prej.
»In ta občutek, ko gledaš proti vrhu slapa, je veličasten. Teža stene nad tabo …«
»Dovolj je, nehajte,« reče starec in zamahne z roko. Zavzdihne, potem se nagne naprej, ko hoče vstati. Pristopim in mu pomagam.
»Boste kaj prigriznili?« vpraša, in ne da bi počakal na odgovor, odšepa v bližnji prostor; ne vidim ga več. Ostanem sam z zemljevidom; njegova ploska površina oživi, kot da je zemljevid hrapava in plastična, izbočena in vbočena površina, ki se dviga in spušča pod blazinicami prstov, z bodljikavimi gozdovi, žametnimi polji in gladkimi planjavami; in moji lastni pogledi in stvari, ki sem jih gledal, rastejo pod mojimi rokami kot odpirajoči se cvetovi.
Z blazinico prsta grem po belem robu zemljevida, začutim, kako je na nekem pregibu papir natrgan, kot da gre za manjšo rano.
Starec se vrne, na mizo postavi steklenico vina in dva kozarca, potem prinese še kolobar sira, belega kot mleko, in hlebček kruha. Odreže nekaj rezin, jeva in pijeva, okusno je. Ko mi spet nataka vina, majhna kaplja kane na razgrnjeni zemljevid tik ob drobnem pravokotniku neke samotne hiše; nekaj časa jo gledava. Starec vzame iz žepa robec in pazljivo obriše kapljo z zemljevida.
»Nič ni lepšega kot gledati zemljevide,« reče starec.
»Samo potiskan papir je,« se zasmejim.
»Ah, vi šaljivec, poglejte, kakšna globina!« zakliče, ko gre z dlanjo po povoščenem papirju.
»Ampak … zakaj ne greste sami in si pogledate … slapov, grap, potokov?« ga vprašam.
»Star sem, videl sem že veliko stvari, nisem najboljšega zdravja. Zemljevidi so mi dovolj. Le včasih potrebujem koga, da me spomni, da mi pove … da mi pripoveduje. Popotniki se večkrat ustavijo tukaj.«
Premišljam o tem, da starcu o stvareh, ki sem jih videl, nisem povedal nič določnega, le nekakšne neumnosti, poetične izmišljije in puhlice.
»Kako pa veste, da vam popotniki povemo vse po resnici, da si ne izmišljamo, da lažemo?«
»Ne vem, zaupam vam. Poleg tega … se je včasih lepo samo pogovoriti.«
Natočim si še vina in odpijem požirek. Nekaj časa molčiva, potem vstane in odpira predale, drugega za drugim, notri je nešteto zemljevidov, pripoveduje mi o njih, jemlje jih v roko in jih razgrinja na mizi, zadovoljen nasmešek se riše na njegovih ustih.
Kolo spet drhti navzdol po strmem pobočju. Občutek vožnje je neverjetno telesen, čutim vsako neravnino na cesti, vsak kamenček in vsak vzgib zraka; vidim vsako živo bitje, vsakega metulja, vonjam vsako rastlino.
Asfaltna cesta, ki se vije navzdol v dolino, je mokra in nevarna, a čez čas le dosežem ravnico. Vozim se še naprej, potem sestopim, vzamem zemljevid in ga razgrnem po tleh; vidim: prišel sem do roba, tu se zemljevid konča.
Pogledam nazaj, v daljavi je videti prosojen vrh nekega hriba, tam je neko oko, ki mogoče gleda zemljevide ali pa že spi – kdo bi vedel, pomislim – potem grem naprej, vzpnem se po blagem klancu in se spustim navzdol, ves svet je že v poltemi, le ozek pas svetlobe še lije po pobočju, ko vstopam v bleščeči, slepeče beli rob.