Podeželje
Ležim na kmečki peči, ogenj v njej žari v debele odeje
pod mojim telesom, spodaj so še drugi prostori
z nagrabljenim listjem in suhimi podnebji
sena, a nobene igle v kopici mi še ni treba najti.
Mati šiva s kovinskim prstom, sklonjena nekam
navzdol, proti tlom, potem povleče nit
visoko do neba. Človek na križu v kotu
zakrvavi, a ne prehudo, le nekaj kapljic za hip
spolzi in potem otrpne na njegovi snežno beli koži.
Oče si kot starec povleče škornje čez debele
volnene nogavice in odide v noč, v hlad hleva,
med nežne udarce kopit – tam so odprte oči
drugih bitij in njihov dih prihaja glasen in močan,
kot zrak iz dimnikov, kodra se iz nozdrvi
v vlažne pajčevinaste kote; nekoč sem videla,
kako je oče segel globoko v telo bitja
in povlekel ven mladiča, in dolgo sem se čudila
njegovi močni roki, ki lahko seže tako daleč
v kri drugega in pride ven gladka in čista.
Oni dihajo močneje kot mi in včasih
se dotaknem njihovih bodečih, trdih čel,
kot da se dotikam svojega, in njihov dih
je za trenutek v moje prste ujeta dolga,
debela nit, s katero prešijem lasten dih.
Pozimi, ko je praznovanje, se njihova drobovja
zrušijo v sneg, vzamem si njihovo
meso in kri, potapljam roke v zvrhane kozarce
snežno bele masti in odnašam črn pepel z ugaslih
ognjišč. Ponoči, ko spim, s sajastimi rokami
potisnjenimi globoko pod bele blazine,
ko zvonik belo strmi skozi okno, sanjam
o človeku na križu, ki ne krvavi več,
o tem, kako se igle v kopicah sena na poljih
spreminjajo v vžigalice in zagorijo, kako zasijejo
temne oči tujcev v hlevu, da vidijo vse, kar je
in kar bo v tej tako čudni deželi.
Velika noč
Vidim očeta, ki sedi zunaj na klopi in si obuva
volneno nogavico, preden gre v hlev; s težavo se skloni,
kot da hoče pasti naprej in tako ostati, nato globoko
izdihne; ko mu le uspe pokriti prste na nogi,
kjer je že druga, tanjša nogavica, mukoma potegne
preostanek tkanine navzgor.
Njegove, svetle, motne oči me še nekaj časa gledajo,
potem izginejo – samo midve sva ostali,
jaz in mati, ona, vsa v črnem, mi podaja oster nož,
da odidem na vrt, da odrežem rože za v cerkev –
mi, živi in mrtvi, smo ljudje kot iz sanj, ko si mrmramo
pesmi o prihajajočih pomladih in odhajajočih zimah,
in cvetovi rož, s katerimi so posejana pobočja,
in ki blažijo votlo razsežnost neba,
so od daleč videti kot odprtine v zemlji,
v katere se izliva širna, velika noč.
Tanka, komaj vidna črta med hribi in nebom,
ki jo zarisuje večerni soj, me v tem dnevu
tako močno vabi, da jo moje telo vzame vase,
da še sama postanem tanka črta.
Grem mimo lope do rožnega vrta, tam znotraj
so še svetla očetova orodja, to kar je ostalo –
blaga rezila, od okamnelih rok do nežnosti
zglajeni ročaji, skrbno obešeni po stenah …
saj vem, da je moj oče že mrtev in da je moja mati
vdova strnišč in pokošenih ravnic,
in mogoče tudi jaz, ampak zakaj
zeleni sokovi tako močno dišijo na mojih rokah
in se nož oranžno blešči
od somračnega sija, ko odrežem
cvet od stebla, kot da odrežem
zemljo od neba,
in sem osvobojena.
Mož v rjavi obleki
Na stenah cerkve blizu naše hiše je naslikan
mož v dolgi rjavi obleki, prepasan z vrvjo,
ki nekaj govori ribam v morju; za njim je narisana
čudna dežela z modrimi drevesi, templji in puščavo.
Na neki drugi sliki deklica v belem, z rdečimi
lici, z drobnim, golim stopalom pritiska
kačjo glavo ob tla. Danes je praznik in mož in deklica
sta zasuta z narezanimi rožami.
Mama mi je povedala, da je imel svetnik v cerkvi
takšno moč, da je bil lahko na dveh različnih
krajih ob istem času, a tudi tudi jaz sem lahko
tu in tam obenem, med mrtvimi in živimi.
Neki človek je vstal od mrtvih, izginil
skozi luknjo na nebu – mojemu očetu se je odprlo
brezno in je moral stopiti vanj, a o tem se ne govori
majhni ribi, zastrti z dušečim vonjem rož.
Zdaj v cerkvi diši po telesih, ki so odšla.
Mož na steni ne neha in ne neha govoriti,
mene osuplja le čudno modro drevo poleg njega.
Jaz nisem deklica s slike, z odprtimi očmi gledam
žive kače, ki se lesketajo na kamnih v gozdu,
in božam njihove slečene kože.
Tega aprila je v travi pognalo toliko hrušic,
kot še nikoli, temno modri grozdki na tankih steblih
me motrijo in vsak kroglast cvet je drugo nebo
z drugim soncem.
Ko se vrnem domov, v šolski zvezek rišem
modro drevo, in rišem ga tako močno,
da se konica svinčnika odlomi in pada kot grezilo
globoko v tla.
Mati
Somrak je in zunaj je toliko
rož. Mati leži v hiši, oblečena v črno
se bo kmalu izenačila z nočjo.
Njene bele roke, ki so šivale, krpale in parale
do kosti, so kot zagozde sklenjene
na njenem trebuhu –
na kazalcu še nosi naprstnik,
da je ne prebode obraz mrtvega.
Sanja njivico v dolini, njeno tiho
rast, osvobojeno semena,
in skrhana rezila motik, dvigajočih se
v soncu. Izvezeno cvetje na njeni blazini
se v poltemi enači s cvetjem zunaj,
na vrtu – cvetni listi za hip
zatrepetajo. Zunaj sem, zvonik belo strmi.
V materinih mislih sem drobna igla
med objedenimi grmi pašnikov.
Morje s slike v cerkvi se razliva
čez oltar. Moj oltar je iz kačjih levov
in grozdkov hrušic,
kjer je vsak cvet novo temno modro nebo
z novim soncem, ki pada.
Stopam s čredo, ki se vrača v hlev,
od težkih kopit izhojene potke
v somraku žarijo na pobočju
kot skrita ožilja.