Sestopanje
Ženska, ki sestopa z avtobusa, ko se le-ta ustavi na postaji, obstane na stopnicah in se obrne proti šoferju; zdi se, da ga pozna. Potem mu reče, kot da ne govori njemu, ampak sama sebi:
– Tako čuden dan je bil danes. Ker je polna luna.
Na nekem sedežu v sredini avtobusa drema dekle, njeni dolgi lasje se kot slap razlivajo iz reže med sedežema, v dremežu sliši besede ženske, ki sestopa, besede kot tihotapci vstopajo v njene speče uho. Kaj opravičuje, kakšno ‘čudnost’, s tem, da je polna luna? Povečano občutljivost vseh čutov, bližajoče se obzorje čutnosti v lunini noči? Preveliko bližino do sveta ali preveliko oddaljenost od sveta? Katerega sveta? Če bi bil vsak dan – dan polne lune, o kakšnih čudesih bi potem lahko govorili naši mesečniški obrazi? Kaj bi osvetlila mehka srebrna svetloba, kot da osvetljuje stvari iz sanj? Za tem dnevom je neki drug, ostrejši dan, vem, da je, vem, da je, si napol v sanjah misli dekle, ki drema na sedežu v sredini avtobusa, nato njena glava omahne k šipi in dolgi lasje v reži med sedežema se zganejo, kot da ne bi bili del njenega telesa.
Ženska, ki sestopa z avtobusa, ima prijetne in zapeljive oči, ki se ozirajo nazaj k šoferju, kot da pri njem iščejo nekakšno gotovost; gotovost, da zunaj ne bodo ugledale čudnega, tujega sveta; da se doma, v ogledalu, ne bodo namesto v svoje zazrle v tuje oči; da bodo ohranile razum, ko bo glas napovedovalke na radiu govoril o tem, da so posledice nesreče odpravljene in da promet teče nemoteno. In ko tako stoji na stopnicah avtobusa, obrnjena k šoferju, je kot zamrznjena podoba.
– Le pogumno, s trdnim korakom naprej, ji reče šofer, ko gleda za njo. Potem obrne svoj negibni, od dolgih voženj utrjeni obraz nazaj k volanu.
Ko ženska, ki sestopa, stopi na zadnjo stopnico, jo presenetijo oči moškega, ki vstopa na avtobus; za hip, za droben trenutek se osuplo spogledata, kot bi se dve človeški bitji prvič srečali na tujem planetu: dva obraza, ki se ugledata prvič, v tuji, neznani pokrajini, polni nerazkritih čudes, kjer ni drugih človeških bitij … potem moški izgine med sedeži in ženska položi stopalo na asfaltna tla postajališča. Rumeno, svetlo listje se kotrlja in drsi po temnem asfaltu, kot da je del nekega živega, dihajočega bitja, ki se z glasnimi kriki drobi pod njenimi nogami.
Veter močneje zapiha, nekaj jo ovije, kot hlad, kot objem.
Skozi vrata stavbe železniške postaje se kot povodenj izlijejo potniki, val jo odnese, njen obraz se izgubi med drugimi obrazi, ko avtobus odpelje naprej po cesti.
Somrak je, vozimo se mimo predmestja in zavijemo na širna, cvetoča polja, ki jih osvetljuje polna luna. Slonim z glavo na šipi, še vedno gledam njen obraz, njen začudeni pogled, ko se sreča z mojim na stopnicah avtobusa, zunaj se rože, na katerih je posip biserne svetlobe, razcvetajo z neslišnimi eksplozijami, s počasnimi, šelestečimi ognji, in naši obrazi za šipami za hip zažarijo kot neki povsem drugi obrazi.